Ker kiparstvo uporablja veliko različnih materialov, vključno z glino, kamnom, lesom, kovino, mavcem, smolo in slonovino, se je razvilo več kategorij:
Rezbarenje lesa: Rezbarenje lesa ima dolgo zgodovino. Zgodnje teme so bile večinoma religiozne, uporabljale pa so se ne le za kiparjenje verskih idolov, ampak tudi za okrasitev oltarjev in verskih krajev. V deželah, kjer je cvetela lesena arhitektura, se je poleg same arhitekture razvijalo tudi rezbarstvo. Sodobno rezbarjenje lesa kaže raznoliko paleto stilov, pri čemer umetniki pogosto uporabljajo abstraktne oblike. Poleg tega je rezbarstvo v lesu pomembno prispevalo k izumu tiska.
Kamnoseštvo: razvoj kamnoseštva je tesno povezan z razpoložljivostjo primernega kamna. Regije z bogatimi viri kamna imajo tudi dolgo zgodovino klesanja kamna. V zgodovini so se kamnite skulpture pogosto uporabljale kot vrtni okraski, vhodne oznake ali okraski mavzolejev. Zaradi teže kamna (ki ga je težko ukrasti) in dejstva, da vklesanih detajlov veter in dež težko poškodujeta, so kamnite skulpture uporabljali predvsem na prostem. Marmor je običajen material za klesanje kamna.
Kiparstvo iz gline: uporabljeni materiali vključujejo naravno glino ali sodobno sintetično glino za kiparjenje. Lahko obstaja kot samostojna umetniška oblika ali dopolnjuje druge kiparske tehnike.
Ledena skulptura: umetniška oblika, ki uporablja predvsem led in izvira iz Francije. Zaradi spremenljivosti in enostavnega taljenja ledu predstavlja ledena skulptura številne izzive.
Peščena skulptura: Izvira iz Združenih držav Amerike, za kiparjenje pa uporablja pesek s plaž. Najpogostejši primer so otroci, ki gradijo gradove iz peska, vendar nekateri umetniki kot motiv uporabljajo tudi skulpture iz peska.
Kovinska skulptura: velike skulpture so večinoma izdelane iz brona ali drugih bakrovih zlitin z uporabo metod ulivanja. Nekatere kovinske skulpture zahtevajo duktilnost kovine za obdelavo, pri čemer ima zlato najboljšo duktilnost, ki se včasih uporablja v nakitu.
